Konji in poniji, ki so v jahalni šoli namenjeni za učence, morajo biti primerni in varni za izvajanje učnega
programa.
Uporaba konj mlajših od štirih let, je za namene jahalne šole nezakonita. Nekateri konji so lahko primerni za
ježo že
zelo mladi, nekateri pa zaradi temperamenta niso primerni za jahanje, tudi, če so starejši. Blag temperament in
priljudna narava sta zelo pomembni lastnosti šolskih konj.
Konje s prijaznim temperamentom se največkrat
uporablja za
ježo mlajših in neizkušenih jezdecev. Površini, namenjeni učenju ježe, pravimo jahališče ali maneža. Za vrhnjo
plast v
maneži se uporablja pesek ali blato, lahko pa tudi žaganje.
Osnovni načini premikanja so hod, kas in galop (od najpočasnejšega do najhitrejšega). Hod je hoja ali korakanje,
pri
kasu se istočasno premikata diagonalna para nog, pri galopu pa so kopita v nekem trenutku vsa dvignjena od tal
(glej
film). Vsi se delijo dalje, tako ločimo zbrani, delovni, srednji in pojačani kas, glede na položaj jahača pa še
pri
lahki kas, pri katerem jahač v zraku prestreže vsak drugi korak, in sedeči kas, pri katerem vedno obsedi.
Najbolj razširjeni športi s konji so zagotovo dirke, v Sloveniji je razvito tudi kasaštvo. Olimpijske konjeniške
discipline so dresura, preskakovanje zaprek in tridnevna disciplina (dresura, kros (cross-country) in preskakovanje
ovir). Vse olimpijske discipline potekajo posamezno in ekipno, moški in ženske tekmujejo v isti kategoriji.
Avtohtone slovenske pasme konj so lipicanec, posavski konj in slovenski hladnokrvni konj. Status tradicionalne
pasme,
torej tujerodne pasme, ki se je prilagodila na podnebne in druge pogoje v Sloveniji, pa imata ljutomerski kasač
in
haflinger. Vzreja kasačev sega v leto 1884, pasma je nastala iz domačih konj in žrebcev ameriškega porekla.[7]
Pasma
haflinger je nastala leta 1874 v tirolskih gorah, v Sloveniji pa je prisotna od leta 1934.
Edina prava divja vrsta konja so mongolski divji konji ali konj Przewalski (znanstveno ime Equus przewalskii), v
Evropi
je divji konj ali tarpan izumrl leta 1918 ali 1919. Današnja pasma tarpan je posledica selekcije udomačenega
konja, pri
kateri se poskuša dobiti izumrlemu čim bolj podoben videz.
Udomačeni konji se lahko tudi vrnejo v divjino, vendar v tem primeru ne gre za prave divje konje ampak bi bil
pravilnejši izraz podivjani konji. Najbolj znan primer je mustang.
Osnovni načini premikanja so hod, kas in galop (od najpočasnejšega do najhitrejšega). Hod je hoja ali korakanje,
pri
kasu se istočasno premikata diagonalna para nog, pri galopu pa so kopita v nekem trenutku vsa dvignjena od tal
(glej
film). Vsi se delijo dalje, tako ločimo zbrani, delovni, srednji in pojačani kas, glede na položaj jahača pa še
pri
lahki kas, pri katerem jahač v zraku prestreže vsak drugi korak, in sedeči kas, pri katerem vedno obsedi.
Konji so rastlinojede živali, vendar niso prežvekovalci, tako kot govedo in drobnica, čeprav imajo podobno
prehrano.
Imajo enodelen želodec in glede na velikost relativno dolga čreva. Pri prebavi celuloze jim pomaga mikrobna flora
tankega črevesja. Hrane ne morejo izbljuvati, prebavne težave pogosto povzročijo koliko.
Kot pri mnogih udomačenih živalih, se pasme razlikujejo tako glede na uporabo kot po videzu. Številne barvne
različice
določajo različni geni, ki so vpleteni v sintezo in transport melanina. Isto barvo lahko povzroča več genov, gen
STX17
povzroča sivenje praviloma črnih lipicancev, gen PMEL17, ki kodira transmembranski melanosomalni protein pa
povzroča
sivo ali srebrno barvo dolgih dlak grive in repa pri islandskem konju in nekaterih drugih pasmah.
Pozdravljeni, jaz sem druga vsebina
Pozdravljeni, jaz sem druga vsebina
